Majhni otroci so nadvse navdušeni nad prebiranjem pravljic. Sama sem mnenja, da so najlepši večeri, ko se ti majhen otrok usede v naročje z izbrano pravljico v roki in ti reče, da mu jo preberi. In ko je pravljica prebrana, si želijo, da jo ponovno preberemo.
Navdušenje za branje knjig izvira že zelo zgodaj v otroštvu. Starši so prvi, ki začnejo otroke navduševati za knjige, šele nato so tukaj vzgojitelji in učenci. Ko hodim z otroki brat po razredih, opažam, da veselje do branja iz leta v leto upada. Če so mlajši učenci nad prebiranjem knjig skorajda vsi navdušeni, se to popolnoma spremeni že čez nekaj let. Kot učiteljica vsako leto bijem boj z učenci, zakaj je branje tako pomembno. Na začetku je cilj, da se naučijo tekoče brati, kar pa pomeni ogromno dela tudi doma. Starši se morajo z otroki velikokrat prerekati za tistih 15 minut branja na dan. Vsak učenec je drugačen. Nekateri se tehnike branja hitro naučijo in kmalu postanejo dobri bralci, so pa učenci, ki jim branje ne gre dobro od rok, zato ga odrivajo stran od sebe in jim prebiranje pravljic ni več tako zanimivo, saj jih morajo sedaj sami prebrati. Morda je ravno tukaj prelomnica v glavi, da branje ni več tako prijetno in zanimivo, saj se je potrebno veliko truditi, preden določeno besedilo tekoče preberejo.
Razmišljala sem, kako naj učence, ki imajo odpor do knjig in branja, vsaj nekoliko navdušim za branje. V šolskem letu 2014/2015 sem se domislila projekta BRANJE NAS POVEZUJE, s katerim sem želela spodbuditi branje pri učencih in ustvariti prijetno in sproščeno vzdušje ob branju knjig. S tem projektom nadaljujemo tudi letos v nekoliko razširjeni obliki, saj so se zanj odločile tudi druge sodelavke.
Polletno poročilo inovacijskega projekta, ki ga vsako leto oddamo na Zavod RS za šolstvo, si lahko preberete v nadaljevanju prispevka.