JANEZ VAJKARD AUERSPERG
(1615 – 1677)
Kranjska veja Auerspergov se prične, ko preko Krištofa Turjaškega v 17. stoletju lastništvo nad gradom Žužemberk dobi njegov mlajši sin Ditrih, ki se z ženo preseli na grad in si tam ustvari družino. Imel je pet sinov; najstarejši sin Volf Engelbert je bil dalj časa kranjski deželni glavar, kot eden najbogatejših mož na Kranjskem pa tudi velik mesec in podpornik umetnosti. Mlajši brat Herbard je imel zavidljivo vojaško kariero, v zgodovino pa se je zapisal kot karlovški general. Izmed vseh treh pa je imel zagotovo največ ugleda najmlajši sin Janez Vajkard, ki je uspel priti na sam cesarski dvor, kjer je bil leta 1653 povzdignjen med državne kneze in je tako začetnik knežje rodbine Auersperg.
Janez Vajkard je svojo politično kariero začel na dvoru cesarja Ferdinanda III. Le-ta je mlademu grofu že zgodaj zaupal številna diplomatska odposlanstva, kar je mlademu Auerspergu omogočilo, da je dodobra spoznal politične razmere v Evropi v tistem času.
Cesar je bil z delom Janeza Vajkarda izredno zadovoljen. Zaupana mu je bila celo funkcija vzgoje prestolonaslednika Ferdinanda, za kar se mu je cesar zahvalil s podelitvijo mesta tajnega svetnika in vrhovnega dvornega mojstra. 1653 je bil za svoje delo nagrajen še s povzdigom med kneze Svetega rimskega cesarstva, pravico do kovanja lastnega denarja in imenovanjem za prvega ministra.
Po smrti cesarja Ferdinanda se začne počasen, desetletje trajajoč zaton Janeza Vajkarda. Prvi udarec, ki mu ga je zadal novi cesar Leopold, je bil ta, da ga ni imenoval za svojega vrhovnega dvornega mojstra, nato pa mu je še občutno zmanjšal dohodke. Auersperg se je s cesarjevega dvora dokončno poslovil 1669, ko mu je cesar izdal ukaz, da mora v treh dneh zapustiti cesarski dvor.
Odšel je nazaj na Kranjsko, kjer je čas preživljal ali pri bratu Volfu Engelbertu v Ljubljani ali pa na svojem gradu v Žužemberku. Preostanek življenja se je posvečal predvsem teološkim in filozofskim študijam. Umrl je leta 1677 na gradu v Žužemberku.
