Rodil se je v kmečki družini očetu Francu in materi Jeri, roj. Jerše. Šolal se je v Šmihelu in na državni gimnaziji v Novem mestu. Zaradi naprednosti je bil že kot dijak leta 1916 postavljen pred avstrijsko državno sodišče. Prišel je v vojno ujetništvo v Rusiji. Kot dobrovoljec v jugoslovanski armadi je v Sibiriji doživljal strahote vojne. Preko Vladovostoka, Kitajske in Indije se je z ladjo vrnil v domovino l. 1920. postal je učitelj. Poučeval je na Ajdovcu in Ambrusu. L. 1927 je postal upravitelj v 6- razredni osnovni šoli v Žužemberku. Na šolskem vrtu je zasadil drevesnico in postavil čebelnjak. Njegov nasad cepljenih vrtnic je presegal 200 rastlin. Postal je načelnik gasilskega društva, razširil gasilski dom in pridobil novo brizgalno. Sodeloval je pri gradnji zdravstvenega doma. Skupaj z župnikom iz Šmihela A. Zupancem je zaslužen, da je l. 1940 v Žužemberku zasvetila elektrika.
L. 1938 je izšla njegova knjiga V senci žužemberškega gradu, ki velja za prvi zgodovinsko – geografski prikaz Suhe krajine. L. 1932 je bil odlikovan z redom sv. Save. V. stopnje. Med 2. svetovno vojno je organiziral pouk v privatnih hišah. L. 1946 je bil postavljen za upravitelja šole v Žužemberku in za ravnatelja nižje gimnazije. Zgradil je novo šolo na pogorišču stare, ustanovil KUD in formiral pevski zbor. Bil je spoštovan zaradi preudarnosti, pravičnosti in delavnosti. L. 1973 je dobil Janševo priznanje za dvig slovenskega čebelarstva. V Suhi krajini se je zapisal kot odličen pedagog, ljudski prosvetljitelj, pobudnik razvoja gasilstva in čebelarstva, sadjarstva in vinogradništva.
Umrl je v Žužemberku, kjer je tudi pokopan. Za znanega Suhokranjca je bil razglašen l. 2006. V Žužemberku živijo njegovi potomci.
Franc Mrvar
(Klečet, 1897 – Žužemberk, 1973), šolski upravitelj, pedagog in ljudski prosvetljitelj
(Skupno 322 obiskov, današnjih obiskov 1)
