Slavko Hotko (Žužemberk, 1915 – Žužemberk, 2002),
ljubiteljski slikar
Bil je prvorojeni sin. Oba starša sta bila trgovca in sta dejavnost opravljala kar v domači hiši. Otroštvo je preživljal v Žužemberku. Tu je obiskoval tudi osnovno šolo, ki ji je sledila gimnazija v Kočevju. Starši so mu nato omogočili meščansko šolo; s polletno obvezno prakso je prišel do ustreznih kvalifikacij za opravljanje trgovskega poklica. Znanje je nadgrajeval na Srednji tekstilni šoli v Kranju, smer »oblikovanje«. Po prihodu v Kranj se je včlanil v nogometni klub Korotan, s katerim je odigral vrsto uspešnih nogometnih tekem. Ob izbruhu 2. svetovne vojne in nemški okupaciji Gorenjske se je vrnil v rodni Žužemberk. V avgustu leta 1942 so ga aretirali in odpeljali v taborišče na Rabu.
Tam je bil premeščen v delavnico, da je na križe vpisoval osebne podatke umrlih. Mladenič Vinko, ki ga je stražil, mu je prinesel zvezek, v katerega je potem skiciral prizore iz taboriščnega vsakdana. Nastalo je okoli 100 risb, ki so bile po vojni unikatne upodobitve dogajanja na Rabu. Septembra leta 1943 se je vrnil k staršem v Žužemberk. Skupaj s svojimi somišljeniki je ustanovil Kmetijsko zadrugo Žužemberk. Dejavnost je bila vezana na kmetijstvo. Ustanovil je tudi podjetje Jelka, ki je izdelovalo lesene otroške igrače, za katere je sam izdeloval idejne načrte. V Zadrugi je ostal vse do upokojitve. Bil je tudi redni dopisnik Dolenjskega lista. Po upokojitvi se je posvetil slikanju. Ustvaril je vrsto slik v raznovrstnih tehnikah: olje, tempera, svinčnik, oglje, oljni pasteli, kreda,… Slikal je na platno, les, steklo, keramiko in na papir. Poslikaval je panjske končnice, krožnike, ure,… Njegov slog je realističen, motivika zelo raznolika. Njegove slike predstavljajo bogato kulturno zapuščino.
Za znanega Suhokranjca je bil razglašen leta 2011. V Žužemberku živi njegova žena ga. Lea Hotko, ki je šoli podarila več dragocenih slik.
