Tomaž Humar

Suhokranjec je po materi Rozaliji Humar, rojeni Globokar, iz Klečeta pri Šmihelu. Oče Maks Humar je Kamničan. Starši imajo v Klečetu počitniško hišo. Tomaž je tu preživljal počitnice in se vedno rad vračal h koreninam svojega rodu. Končal je elektrotehnično šolo. Zgodaj se je zapisal plezalnemu športu. Od l. 1987 je bil član Alpinističnega odseka Kamnik; imel je status alpinista, bil je alpinistični inštruktor in gorski reševalec. Med več kot 1500 vzponi je opravil 100 prvenstvenih doma in po svetu: Anapurna I. – 8091 m, 1995; Ama Dablam, 6828 m, 1996; Bobaje, 6808 m, 1996; Daulagiri, 8167 m, 1999; Šiša Pangma, 8046 m, 2002; Nanga Parbat, 8125 m, 2003; Cholaste, 6440 m, 2005; Nanga Parbat, 8125 m, 2005 in druge.
Bil je dobitnik zlatega cepina, Bloudkove nagrade, častnega znaka Republike Slovenije, encijana za življenjsko delo skupaj z R. Messnerjem in E. Hillaryem. Je avtor knjige »Ni nemogočih poti« in več filmov. Njegova zadnja odprava se je končala novembra 2009 na gori LANGTANG LIRUNG v Himalaji, kjer ima svoj zadnji dom.
Za znanega Suhokranjca je bil razglašen leta 2008 z raziskovalno nalogo, osebnim obiskom in z obeležjem v Muzeju znanih Suhokranjcev. V Klečetu in Šmihelu še živijo sorodniki materinega rodu Globokarjevih.